[ Pobierz całość w formacie PDF ]
120
DEVET FANTOV IN ENO DEKLE
BESeDA
Ivan je brez besede gledal Ano. Njegove oãi so bile
tako neÏne, tako krotke, da so se njej v grozi ãedalje bolj
razpirale zenice. In zdaj, si je govorila, zdaj naj ga iz-
gubim? Izgubim naj ga zase in za svojega sina? To se ne
sme zgoditi. Borila se bom do zadnjega. Vse bom storila,
vse bom rekla, tudi ãe me potem ne bi imel veã tako rad.
Toda ali me sploh ima rad, ko sedi tukaj, v tem zakle-
tem 0 otoru, in ãaka? S silo ga moram spraviti od tod.
Moram! Zakaj me ne razume0 , Ivan? Jaz ne morem dru-
gaãe. Jaz sem Ïenska. Najprej moram pomisliti na tisto,
kar je tebi druga skrb. Tako sem ustvarjena, in ãe se kdaj
delam, kakor da sem drugaãna, se pretvarjam. Vedi to.
Pretvarjala bi se, in tega tudi ti ne bi maral, kajne?
Ivan pa je mislil, ko je neÏno in krotko gledal Ano,
kako hudo je, da jo bo zdajle moral zapustiti, ãeprav jo
ima rad. Zdajle se bo moral odloãiti saj odloãil se je Ïe
zdavnaj, toda zdajle, prav kmalu, bo moral svojo odloãi-
tev glasno izreãi. Sporoãil jo bo Ani, in pred vsemi
tovari0 i. Muãno in teÏko mu bo, ker ga bo sram, 0 e huje
pa mu bo, ker bo moral prizadeti Ano. O, kako bo joka-
la, kako se bo borila, kako ga bo preizku0 ala na vse bo-
leãe naãine! In kako ji bo pri srcu potem, ko se bo v tem
stra0 nem nalivu sama in obupana vraãala domov! A niti
ob misli, da bi si Ana na poti domov lahko kaj naredila,
on ne more spremeniti svoje odloãitve.
121
DEVET FANTOV IN ENO DEKLE
BESeDA
Vode, vode, neizmerne vode, 0 e vi0 e sezite, 0 e bolj
zavalovite.
Molãeãe vrbe, grãaste vrbe, ne ãakajte je.
O, ljuba moja, je pomislil Ivan, o, ljuba moja!
Prav tedaj sta se JoÏe in Albin vrnila v 0 otor; vsak svoj
jopiã sta drÏala nad glavo, a je vseeno curelo z njiju, ko
sta loputo zagrnila za seboj.
Vse oãi so se uprle vanju.
»TeÏko bo,« je rekel JoÏe. »Dokler takole divja, brez
vodnika ne pridemo ãez mejo. Tema kot v rogu, in 0 e
bliska se ne veã. Lije pa tako « Obmolknil je in se ozrl
na tovari0 a, ki se je otresel mokrote in si brisal obraz:
»Ne, Albin?«
Albin je mrko o0 inil najprej njega, potem druge v
0 otoru in povedal:
»Ne vem, kako se bomo sami prebili, toda od tod
moramo.«
Ana je stopila k JoÏetu in mu rekla z obupano odloã-
nostjo, ãeprav so ji drhtele ustnice:
»Ivan ne more z vami. Ivan mora z menoj.«
»Kaj govori0 , Ana?« je brez jeze vpra0 al Ivan. JoÏe pa
jo je strogo o0 inil in rekel:
»Kaj ti ne pride na misel!« Pogledal je Ivana in dodal:
»Sicer pa o tem bo odloãal on sam, ne, Ivan?«
»Seveda ne pojdem nikamor,« je odvrnil Ivan. »To
sploh ne pride v po0 tev. Kakor vi, tako jaz.« JoÏe je brez
122
DEVET FANTOV IN ENO DEKLE
BESeDA
besede pogledal Ano; Ivan je pomolãal in dodal, obrnjen
k njej:
»Ana, ne zameri. Sama ve0 , da ne morem drugaãe.«
Vsi v 0 otoru so gledali in poslu0 ali.
»Ne govori, naj ti ne zamerim,« je vzkipela Ana. »Za-
merim ti! In tudi ne reci, da ne more0 drugaãe. Ti samo
misli0 , da ne more0 drugaãe!« Z voljo se je pomirila in
povzela, in njen glas je zvenel, kot da sta sama v 0 otoru:
»Mora0 z menoj. Skrila te bom, da te ne bo nihãe
na0 el. Dokler se vse to ne poleÏe, se mora0 skriti. âe bi
0 e ãakal z drugimi, da pride Tone, bi to pomenilo, da te
lahko z njimi vred vsak ãas dobijo. âe pa z njimi odide0
na slepo sreão, te tudi ne bom veã videla. Ne misli, da
mi ni zanje. Je mi zanje! Zato sem tudi pri0 la. Zaradi
tebe in zaradi njih, ker vem, koliko ti je do tega. Ivan,
zakaj me tako gleda0 ? Dobro vem, kaj misli0 , samo ne
morem pomagati: ne tebi ne sebi ne morem pomagati.
Zakaj me samo gleda0 ? Reci kaj!«
Ana je Ivana prijela za roko in ga zaãela vleãi k sebi,
ne da bi se kaj zmenila za druge v 0 otoru.
»Ana, pojdi domov, lepo te prosim, pojdi domov,« je
tiho rekel Ivan in nehote pustil, da ga je za roko ãedalje
bolj vlekla k sebi. Nepremiãno ji je gledal v oãi in tiho
ponavljal: »Pojdi domov, Ana, lepo te prosim, pojdi
domov.«
123
DEVET FANTOV IN ENO DEKLE
BESeDA
»Brez tebe ne,« je obupano zavpila Ana, ko ji je pustil
do besede. »Brez tebe nikoli, pa naj dobijo 0 e mene!«
Nihãe se ni zganil, nihãe ni rekel besedice. Tudi Ivan
ne.
Tedaj se mu je Ana od blizu zagledala v oãi in mu 0 ep-
nila, 0 e vedno tako, kot da sta ãisto sama:
»Ivan, poseben razlog imam, da te hoãem re0 iti.«
Ivan je pomislil: Ta posebni razlog je tvoja ljubezen,
vem.
»Ne,« je rekla Ana. »Nekaj drugega je. Vem, kaj mis-
li0 , a ni tisto. Nekaj popolnoma drugega je.«
Ivan je 0 e huje prebledel. Zdelo se je, da je njegovega
obraza ãedalje manj, da bo na mestu njegovega obraza
vsak ãas samo 0 e bela lisa.
Ana je pokimala.
»Da,« je rekla. »Noseãa sem.«
Kak0 na ti0 ina v 0 otoru!
»Kaj pravi0 ?« je iztisnil JoÏe.
Ana ga ni pogledala. Samo Ivana je gledala.
Zdaj je pa vse konãano, je pomislila, ko je zaman
ãakala na Ivanov odgovor. Zdaj je vse v njegovih rokah.
Jaz sem storila vse, kar sem mogla. Nobene odgovor-
nosti nimam veã. Vse sem storila. Zdaj ima vso odgo-
vornost on. Kakor bo ukrenil, tako bo. Joj, kako sem ut-
rujena . . . Ko bi mogla spati, pa ãeprav se ne bi veã
zbudila, samo da bi spala, spala!
124
DEVET FANTOV IN ENO DEKLE
BESeDA
Ivan je 0 e vedno molãal, samo Anino roko je ves ãas
stiskal in obraãal v svoji.
»V tem primeru « je zaãel JoÏe in utihnil, ko ga je
zadel Ivanov hladni pogled.
»Ne,« je rekel Ivan. »Ne morem, ãeprav bi rad. Mi
verjame0 , Ana?«
Ana je pokimala.
»Tudi Ïiveti ne bi veã mogel, ãe bi 0 el s teboj. Potem
ne bi imela nobene moÏnosti veã, potem bi bil res iz-
gubljen. Zdaj vsaj imava 0 e to moÏnost. Imava 0 e moÏ-
nost, da se re0 imo od tod. Saj me razume0 , ne, Ana?«
Vse to je Ivan izrekel z bledimi, suhimi ustnicami, ki
so se komaj premikale.
Toda Ana je vse razumela. Razumela je tudi, ãeprav se
je v srcu obsojala za to razumevanje, da Ivan res ne mo-
re drugaãe. In spoznala je, zakaj ji je Ïe ves ãas stiskala
srce slutnja, da je vse zaman. Îe takrat, ko se je odpra-
vila na to obupno pot, v temi in deÏju, ko 0 e vedela ni,
ali jih bo sploh na0 la, ji je nekaj govorilo, da ne bo niã
opravila. Toda 0 la je vseeno kako bi mogla kaj opus-
titi, ãe gre za to, da re0 i Ivana?
Toda Ivan se noãe re0 iti. In tako njen sin, ãe se bo ro-
dil, ne bo imel oãeta, in ona, Ana, ne bo imela Ivana.
Toda kaj 0 e lahko stori?
[ Pobierz całość w formacie PDF ]