[ Pobierz całość w formacie PDF ]
do gledati, kako vi s svojo Ïalostjo sami sebi jamo kop-
ljete. Ali mislite, da pomagate Tonetu, ãe sebi 0 koduje-
te?«
Vse prizadevanje Bricovo in hãere Mane, ki se je po-
sebno zdaj bala za oãeta, ko je bila sama pri hi0 i, je bilo
zaman. Starec se je bil tako zagrizel v svojo Ïalost, da ni
mogel mirno ne spati ne jesti ne delati, da mu je prese-
dala vsaka tolaÏilna beseda.
Ljudje so sploh milovali Klanãarja in Toneta, ãe0 , ãe je
tudi kriv, ni storil iz hudobnega namena, in Miha, ãe bi
zdaj ne bil iztaknil, bi bil drugikrat. Ga0 per se je Jerici
posebno prikupil, ko se je pridu0 il, da je Tone nedolÏen;
sploh pa da je neumno, da se tak 0 um Ïene zaradi take
malenkosti. »Fantje se bodo vedno pobijali. Saj se 0 e
gospoda tepe. Predsinoãnjim nam je bral RoÏman iz
novin, da so na0 i poslanci na Dunaju nasprotnike dobro
pobijali. To bodo pa sedeli, je dejal Tetrev. Niã, je
rekel RoÏman; ti so zunaj postave. To bi moralo ve-
ljati tudi za fante, da bi vse sami med seboj uredili. Kdor
gre na vas, mora biti na vse pripravljen. Miha je bil go-
tovo veãkrat v veãji nevarnosti; zdaj se je zgodila ne-
sreãa. Lahko bi bil pa tudi on ubil ali mene ali pa koga
drugega.«
»Ga0 per, kajne, ti ne pojde0 veã v tako druzbo, kjer bi
te utegnili ubiti ali pa ti koga drugega. Ga0 per, obljubi
68
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
mi to!« je prosila Jerica. »Kako bi bilo meni hudo, ãe bi
tebe tako dobili mrtvega v rosi! In ãe bi ti koga po nes-
reãi ubil, kako bi bilo mene groza pred teboj! Jaz te
imam tako rada, stori to meni na ljubo! V prej0 njih ãa-
sih sem bila jaz tudi neumna in sem se smejala tem fan-
tovskim navadam; zdaj sem pa spregledala. Mlado Ïiv-
ljenje za prazen niã, kako grozno, in kaj 0 ele na onem
svetu!«
Ga0 per se je nekoliko pomi0 ljal, bolj na videz; zakaj
tudi njemu je bil nesreãni dogodek omrazil fantovske
navade.
»In tisto smrt mi prinesi, Ga0 per!« je dejala Jerica »jaz
jo bom seÏgala; tako se bojim, da ne bi spravila v ne-
sreão tebe in mene.«
Ga0 per je vse obljubil; tako mehkega in voljnega 0 e ni
bila videla Jerica, ki se je tolaÏila z mislijo, da prinese ta
nesreãa njej novo sreão. Ga0 per je zaãel kar siliti, da naj
se Ïe doloãi poroãni dan in napravi svatba, in je res teÏ-
ko ãakal poroke, ker se je nadejal, da mu nove razmere
preÏeno nadleÏne spomine. âez dan ga je paã motilo
delo, in vendar so ga veãkrat ponevedoma in nehote za-
nesle noge na Stegne gledat kraj, kjer je obleÏal Miha.
Potem je beÏal proã in se oziral, ãe ga ni kdo videl. Na
tihem je bil hud, ãe ga je kdo vpra0 al, kje se je pravza-
prav zgodila nesreãa; na glas se ni upal jeziti. Ponoãi,
kadar ni mogel spati, pa so ga vedno 0 e napadale
69
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
razdraÏene misli, in preobãutljiva u0 esa so 0 e ãula Mi-
hovo hojo. Veãkrat je strmel v sovraÏno noã in se zganil
ob kak0 nem 0 umu. Potem pa ga je spet pla0 ila tihota, da
si je zaÏelel kak0 nega znanega ropota. Veselil se je voza,
ki je 0 kripal po osamljeni cesti, in se jezil, zakaj hodijo
fantje tako zgodaj leã, zakaj ne pojo na vasi. NajlaÏe je
zaspal, kadar je Bric dan zvonil. âe bi ga ne bilo sram, bi
bil prosil mater, da naj spi v njegovi spalnici. ZadrÏal se
je parkrat prav dolgo pri KrÏanovih, kjer je bil v Jeriãi-
ni druÏbi miren in vesel. Potem se je pa kar nekako bal
domaãe hi0 e in temne spalnice. Krãmo je bil precej opu-
stil, ker so preveã govorili o Mihu in Tonetu in se mu je
zdelo, da hoãejo njega draÏiti. Jerici, ki mu je bila kakor
angel varuh, ki ga bo re0 il hudih spominov, se je kazal
tako hvaleÏno vdanega, da se je topilo dekletu srce od
blaÏene sreãe, da je ukrotila takega junaka. Ga0 per ji je
bil res tudi prinesel svojo smrt, ko jo je bil natanko ogle-
dal in skrbno obrisal, in Jerica jo je seÏgala v znamenje,
da je zdaj konec prej0 njega Ïivljenja. Saj drugim ljudem
ãlovek neumnosti tolikanj ne zameri; da so le svojci pa-
metni!
Pri0 li so oklici, in Ïenin je zaãel z drugom, nevesta z
druÏico vabiti v svate.
Mana je bila za to Ïalost Ïe kar otopela, ko je morala
nositi toliko druge. Brat je bil 0 e vedno v zaporu, in oãe
70
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
je pe0 al in hiral od skrbi in bridkosti. Na njenih ramah
je slonelo gospodarstvo in gospodinjstvo.
»Mana, jutri zjutraj pojdeva na Primskovo k Materi
boÏji, da nam ona pomaga, ãe je boÏja volja,« je dejal
oãe zadnjo nedeljo pred adventom.
Mana je molãe prikimala in hvaleÏno pogledala oãe-
ta, ki je izbral ravno tisti dan, ko bo Ga0 perjeva poroka,
ko bodo peli in vriskali po vasi njej v zasmeh in Ïalost.
»Ali ste zadosti trdni za tako pot?« je vpra0 ala soãut-
no Mana.
»Jaz sem se obljubil,« je dejal oãe, in hãi je stopila k
Bricu povedat, kam pojdeta in da naj pazi on na hi0 o.
Bric si je mislil, da ve, zakaj sta si bila izbrala ta dan,
a rekel ni niã; samo to je opomnil, da naj hodita poãasi
in poãijeta parkrat, ker se bo oãe utrudil.
»In nekaj kruha vzemi s seboj!« je dejal. »In ve0 , kaj je
prav dobro? Glej tukaj steklenico hru0 evca! Tega vzemi!
Ti ne ve0 , kako to ãloveka pogreje. Jaz sem ga vzel pri
vojakih za vsak mar0 polno ãutaro s seboj in nisem ni-
koli ope0 al. Kakor otepje so padali drugi v vroãini in pra-
hu; meni ni bilo nikoli niã. En poÏir, kadar so mi zaãela
kolena nagajati, in dober sem bil. Nekateri so pa norci;
ali niã ne pije ali pa preveã; jaz pa zmeraj, kar je prav.«
»Pa 0 e za nas molita!« je dejala Rozala Bricova.
71
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
»Za Toneta,« je dejal Bric, »se pa stvari dobro suãejo.
Priãe so vse dobro govorile zanj, in jaz mislim, da bo
preiskava kmalu ustavljena.«
»Kaj pomaga to!« je dejala Mana. »Sum bo vendar
ostal na Tonetu.«
»Od moje strani, Mana,« je dejal Bric, »leti sum vse
drugam, in ãe bi bil Tone res v nevarnosti, bi govoril.«
»Oh, nikar ne sumniãi, Janez!« je dejala Mana, ki je
vedela, kam merijo besede. »Saj vidi0 , kako hudo je To-
netu, ki so ga osumili, in hudo nam zaradi njega.«
Studena megla je leÏala na tihi dolini, ko sta se napoti-
la oãe in hãi na boÏjo pot.
»Zadnjo noã spi Jerica v oãetovi hi0 i,« je pri0 lo Mani
na misel, »in v par urah bosta Ga0 per in ona sreãen par,
in nov rod bo zrastel iz stare hi0 e. Mi pa smo obsojeni
na staranje in smrt.«
Otrnila si je solzo, ki jo je bila iztisnila poleg lastne
bridkosti tuja sreãa.
»Moliva, dokler gre pot po ravnem!« je dejal oãe, snel
klobuk s sive glave in zaãel na glas moliti.
Ko se je spela pot navkreber, je opominjala hãi, naj ne
moli na glas, naj se pokrije in nekoliko odpoãije, in po-
nujala mu je jedi in steklenico, ki jo je bil Bric napolnil.
Starec se je branil, ãe0 da ne gre na boÏjo pot pit in jest.
72
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
Dan se je dolgo obotavljal in narava je vstajala poãa-
si. V vi0 ini je ostro zaviknil kragulj in s teÏko perutjo je
spreletela tropa vran in sedla na temne smreke. V doli-
ni je zapel zvon, in Mana se je zganila. »Na svatbo vabi,
[ Pobierz całość w formacie PDF ]